Ilustracija: Starinski poštni voz iz 19. stoletja z značilno poštno oznako, zvončkom in robustno konstrukcijo za prevoz pošte po avstroogrskih poteh
V času, ko še ni bilo telefonov, elektronske pošte in hitrih vlakov, je bil poštni voz edina vez med mesti, vasmi in svetom. Poštni vozovi so pogumno prečkali gore, reke in blatne kolovoze, da bi ljudem prinesli novice, pisma in včasih tudi upanje.
Leta 1812 je poštar Lovro, mož iz Vipavske doline, peljal voz z zapečatenimi pisemskimi vrečami iz Ljubljane proti Trstu. Na poti ga je ujela silovita nevihta nad Planinskim poljem, kjer je reka Unica pogosto poplavila pot.
Ko je voda narasla in konji niso mogli naprej, se je Lovro odločil – pošto bo rešil peš. V dežju in blatu je na hrbtu nesel vrečo z najpomembnejšimi pismi, med katerimi je bilo tudi pismo o napovedi rojstva prestolonaslednika.
Po sedmih urah hoje je prispel do naslednje poštne postaje – premočen, a zvest službi. Od takrat dalje so rekli: "Tako zvest kot poštar Lovro."
Poštni vozovi so bili posebej prilagojeni svojemu namenu. Imeli so zaprt tovorni prostor za varno shranjevanje poštnih pošiljk, odporno konstrukcijo za dolga potovanja in posebno zvonček, ki je najavil prihod pošte v vas.
Vozovi so bili opremljeni z železnimi okovi, ki so ščitili najpomembnejše dele pred obrabo, in z vodoodpornimi pokrovi, ki so varovali pošto pred vremenom. Poštar je imel pri sebi pištolo in sablje za obrambo pred razbojniki.
Habsburška monarhija je razvila enega najbolj učinkovitih poštnih sistemov v Evropi. Poštne linije so povezovale vse večje kraje in mesta, redni vozni redi pa so zagotavljali zanesljivo dostavo pošte.
Ustanovitev poštne službe Taxis za Habsburžane
Prve poštne linije preko slovenskega ozemlja
Ustanovitev rednih poštnih povezav Ljubljana–Trst
Vrhunec poštnih vozov pred prihodom železnice
Prva železniška proga zmanjša potrebo po poštnih vozovih
Vzdolž glavnih poštnih poti so stala gostišča z izobešenimi poštnimi rogovi – znakom, da sprejemajo poštne vozove. Tu so zamenjali konje, vozniki so se okrepčali in odpočili, potniki pa so lahko kupili vozovnico za nadaljevanje poti.
Ena najslavnejših poštnih postaj na našem ozemlju je bila na Vrhniki, kjer se je poštna pot iz Ljubljane razdelila proti Trstu in Reki. Druga pomembna postaja je bila v Postojni, kjer so se vozovi pripravili na zahtevno pot čez Kras.
Poštar je bil spoštovana oseba, ki je prevzemala odgovornost za varno dostavo pošte. Moral je znati brati in pisati, imeti morał dobro knowledge lokalnib poti in biti fizično krepak za dolge vožnje v vseh vremenskih razmerah.
Z razvojem železniškega omrežja v drugi polovici 19. stoletja se je vloga poštnih vozov postopoma zmanjšala. Prva železniška proga na našem ozemlju, odprta leta 1857 med Ljubljano in Dunajem, je dramatično skrajšala čas prevoza pošte.
Vendar pa so poštni vozovi še naprej služili v gorskih predelih in na odročnih področjih, kjer železnica ni dosegla. Zadnji redni poštni voz v Sloveniji je obratoval do začetka 20. stoletja.
Danes so starinski poštni vozovi redkost – ohranjeni le v muzejih in kot del turističnih prireditev. Vendar njihova zgodba živi – kot simbol povezovanja, zanesljivosti in človeške vztrajnosti.
Nekatere turistične organizacije organizirajo nostalgične vožnje s poštnimi vozovi, kjer lahko obiskovalci doživijo, kako je bilo nekoč potovati po naših krajih. Te prireditve so posebej priljubljene med otroki, ki z navdušenjem poslušajo zgodbe o poštarjih in njihovih pustolovščinah.
Čeprav so poštni vozovi izginili s cest, njihova dediščina še vedno živi: